You are currently viewing ZAKAJ VEM, DA NOSIŠ NEPOTREBNO BREME IN KAKO GA LAHKO IZPUSTIŠ?

ZAKAJ VEM, DA NOSIŠ NEPOTREBNO BREME IN KAKO GA LAHKO IZPUSTIŠ?

Kako nam travme iz otroštva zakrčijo telo in koliko bremen nosimo? Izhajam iz generacije, kjer smo se začeli zavedati, da smo sami odgovorni za svoje počutje in tudi življenje.

V svojem življenju sem se odločila prevzeti 100 % odgovornost za to, kaj čutim in kaj se mi v življenju dogaja.

Ne predajam odgovornosti in ne krivim drugih za svojo nesrečo ali slabo počutje (V odnosu mi še kdaj uide ;)). Ne krivim staršev, politikov, vremena, prijateljic, nesreče, denarja in drugih tegob, na katere po navadi prelagamo odgovornost, da nam ni treba pogledati v notranjost in spremeniti tistega, kar bo “odstranilo” vse te tegobe.

Vse to je tukaj z razlogom. Kaj mislim s tem?

Kot otroku in skozi življenje so se v mojem in tudi tvojem telesu začele nabirati določene zakrčenosti. To se zgodi ob večjih ali manjših travmah, ki jih na kakršen koli način potlačimo. Kot otrok nisem mogla drugače, saj sem bila nemočna, v starejših letih pa to počnem, ker sem se tega naučila kot otrok.

Te zakrčenosti se kažejo na določenih delih telesa. Ko tega ne sprostimo več let, se slej ko prej pojavi neka težava. Sprva se lahko to kaže kot nabiranje maščob na določenem predelu telesa kot manjše poškodbe, kožni izpuščaji in podobno. Kasneje pa to lahko preraste v večjo bolezen.

BOLEZEN IZ PSIHOLOŠKEGA VIDIKA

Bolezen je torej dolgoletno kopičenje starih neozaveščenih čustev, ki silijo na površje. Ker jih uspešno tlačimo nazaj notri, se upre telo. Zato je tudi vsako zdravljenje katerekoli bolezni, brez da se lotimo čustev nesmiselno. Bolezen se bo slej ko prej ponovila, morda v drugi obliki, morda v enaki.

Kaj pa, takrat ko dejansko pride do ozdravitve?

Če bi bili bolj zavestni pri tem, kaj se dogaja v našem telesu in kakšna čustva čutimo, bi videli, da ni ozdravitve brez osebne rasti. Torej v primeru, ko pride do ozdravitve, je oseba zavedno ali nezavedno predelala lekcijo.

Vse to, kar se nam dogaja v zunanjosti, nam kaže na to, katere blokade so v nas, da jih lahko odpravimo. Kot nekakšno ogledalo, kamor se lahko pogledamo in vidimo svojo notranjost (samo, da gledamo čustva in ne organov). Problem nastane samo takrat, ko se na to ogledalo začnemo jeziti in ne vidimo, da je samo ogledalo, ki odseva našo notranjost.

DA SE NEKDO RAZJEZI NAME, SEM KRIVA SAMA?!

Ne, nihče ni kriv za nič, saj je to pogled iz vloge žrtve, kar pa je čas, da prerastemo. Ko se nekdo razjezi name in ob tem čutim določen strah, to samo pomeni, da v sebi nosim močan strah, ki se mi je zgodil kot otroku in sem ga potlačila.

Načini potlačitve so lahko beg iz telesa, otrplost, obramba, beg iz situacije in podobno.

IZMIŠLJEN PRIMER:

Ko sem imela 4 leta, sem doma razbila nekaj, kar je mojemu očetu pomenilo zelo veliko. V afektu se je razjezil name in me kaznoval. V sebi sem takrat čutila močan strah in se nisem upala premakniti, da se mi ne bi kaj zgodilo. Zbežala sem iz telesa, moje telo pa je bilo otrplo.

V starejših letih s seboj nosim podzavestni strah do moških, ki se razjezijo. Ko pa naredim kaj narobe mi telo otrpne in se bojim jeze moškega.

Torej, če kot odrasla oseba razbijem kak kozarec in je zraven moški, se bo verjetno razjezil (da lahko začutim strah (ogledalo), ki je v notranjosti). Iz strahu bi to najraje prikrila, kot da se ni nič zgodilo, če pa je videl kaj se je zgodilo, v telesu občutim otrplost in tresenje. Kljub temu da je situacija res nedolžna, se v meni sproži močna travma in nemoč, ki sem jo čutila kot otrok.

OZAVEŠČANJE IN REŠITEV

A.) KO ODGOVORNOST PRELAGAM NA DRUGE

Bi lahko rekla, da je ta moški slab in se nanj še jezim. Mogoče se še celo derem nanj in dobim zadostitev, ki je nisem, ko sem bila nemočen otrok. S tem prizadenem tudi njega, ki se oddalji in zapre vase. Zaradi tega sva prizadeta oba, saj čutiva odtujenost.

B.) KO SPREJMEM ODGOVORNOST ZA SVOJE OBČUTKE

Si dovolim čutiti vsa ta čustva, ki so privrela na dan, se zjokam ali karkoli drugega. Iskreno povem, da me je s tem prizadel, ampak ga ne obtožujem, da je kriv on. Včasih v tem dobimo sliko in vidimo, kaj se nam je zgodilo v otroštvu, včasih pa travmo samo izpustimo (sprostimo blokado v telesu).

Ni nujno, da vemo, kaj se je zgodilo v otroštvu, oziroma ko je travma nastala. Nujno je samo to, da ozavestimo čustva ter jih sprejmemo. V trenutku, ko jih sprejmemo in si dovolimo, da jih začutimo, se v telesu zgodi olajšanje. Večkrat to naredimo, lažje se počutimo (naš nahrbtnik je vedno bolj prazen).

Dlje bežimo od vseh teh občutkov, težji so in hujše situacije dobivamo. Pa ne zato, da bi se nam kdo maščeval, ampak zato, da bi jih lahko videli ter začutili.

Dober primer je z otrokom, ki stoji za mano in ga ne vidim. Zavpije enkrat in ga ne slišim, drugič bolj glasno, tretjič še glasneje in, ker imam v ušesih slušalke (konstantno se zamotim), mora priteči do mene in me potreplja po rami. Ob tem se zdramim in prestrašim, dokler ne vidim, da je samo moj otrok, ki me želi pozdraviti. Tako delujejo naša neozaveščena čustva.

Za vse, ki bi se v to bolj poglobili sem napisala članek: Postopek ozaveščanja travm iz otroštva


 Za pogovor in vse nasvete, sem na voljo TUKAJ!  👈

Z LJUBEZNIJO
SANDRA ♥

Sandra Mestek

Če ti je bil članek všeč, ga podeli še z drugimi 😉


Sandra Mestek

Bioterapevtka, AFP osebna trenerka, AkroJoga učiteljica in Prehranska navdušenka Admin > Users > Your Profile > Biographical Info page."

Dodaj odgovor