Kako tiho odrivamo ljubeče odnose in kako za to krivimo druge

💔 Kako tiho/nezavedno odrivamo ljubeče odnose in kako za to krivimo druge.🙅‍♀️🕺

Spomni se trenutka, ko je (po tvojem) partner naredil nekaj narobe, ali pa je to naredila prijateljica (kljub temu da pišem za žensko, to lahko damo v katerokoli obliko, prijatelj, partnerka …).

V glavi se ti je pojavila zgodbica, kako to ni prav in tiha jeza, ki je morda nisi delila z nikomer. Mogoče si mislila, da bodo stvari kar same izzvenele oziroma se slepila, da če se s tem ne ukvarjaš in se samo umakneš, ne boš več deležna tega. 😑

Mogoče pa to si delila z nekom in ti je ta oseba samo pomagala opravičiti, kako to res “ni bilo prav”.

Seveda ti je lahko svetovala samo iz tega, kar je slišala pri tebi, in je malo možnosti, da je dovolj zavestna, da bi ti pomagala to preseči in ne ostati v sodbah, ki so po mojih izkušnjah v 90 % neupravičene zgodbice, s katerimi se potolažimo in zbežimo od resničnih občutkov, ki bi nas osvobodili. Vendar tega nikoli ne spoznamo.

Zase bi rekla, da sem bila ekspert v tem, da sem si v glavi ustvarjala zgodbice in se jezila na ljudi ter situacije, takoj ko mi nekaj ni bilo všeč. 😡

Dejansko sem si vsako stvar lahko upravičila, nisem pa imela dovolj poguma, da bi to skomunicirala in sploh videla, ali je to res, ali sem se ujela v misli, ki so sad mojih preteklih travm iz otroštva, ki mi samo narekujejo občutke, in kreirajo situacije, da jih končno ozdravim.

Vse te občutke sem potlačila enega po enega in vsak tak občutek je na koncu uničil odnos, ki bi lahko bil nekaj lepega, če bi samo zmogla izraziti sebe in drugemu dati možnost, da to popravi ali pa mi pokaže, da sem v zgodbicah, ki mi škodujejo. ❤️‍🩹

Veliko lažje mi je bilo ostajati v jezi in zgodbicah, kot pa biti ranljiva in izraziti iskrene občutke in bolečino, ki sem jo ob določenih dejanjih imela.

Zaradi tega nisem mogla prevzeti svoje odgovornosti, kako sem doprinesla, da je do nečesa takega sploh prišlo.

V ozadju je bil seveda strah pred ljubeznijo oziroma zgodbica, da nisem vredna ljubezni.

To se je kazalo tudi v tem, da sem pretirano dajala tam, kjer to ni bilo cenjeno. Se jezila na ljudi, ki mi niso kazali, da me želijo oziroma se potrudili zame in mi pokazali, da jim je mar. 🫱

Največje mučenje zame ni bilo to, da mi določeni ljudje, s katerimi se tudi sama v resnici nisem dobro počutila, niso pokazali, da jim je mar, ampak se je to mučenje začelo, ko so določeni mi pokazali. 👭

Mogoče se sliši čudno in se z menoj marsikdo ne bi strinjal, ker saj si pa, vendar vsi želimo ljubezni in prejemanja?!

Ja, res si to želimo “na papirju”, v praksi pa tega ne zmoremo in to se kaže ravno na ta način, da imamo površinske odnose, kjer ni 100 % ranljivosti in iskrenosti v vsakem trenutku, kjer se razdajamo in hodimo po sebi. Večinokrat imamo okoli sebe dovolj ljudi, ampak zelo malo pristnosti in popolne izpolnjenosti v odnosih. “Moram ohranjati stik oz ne zmorem, da ga ne”

Največja ironija pa je ravno v tem, da človek, ki nekje ne prejema in se jezi, da ni cenjen, sam nekje ne ceni in jemlje. 🤐

To priznanje zahteva še več poguma in iskrenosti, da si na neki ravni ista in se ravno zato jeziš na druge, kako delajo s tabo (družina, partner, prijatelji …).

Ne bom pisala, kako pa veš, da si to presegla in veš, da tega ne delaš. Ne bom pisala ravno zato, ker tisti, ki to je presegel oziroma je na zadnji stopnji preseganja, bo točno vedel, o čem govorim in bo videl tudi past, ki bi jo ego tistega, ki tega ni presegel hitro obrnil sebi v prid.

Zelo malo ljudi trenutno zmore dovolj poguma, da je v vsakem trenutku ranljiv in si prizna iskrene občutke ter jih lahko s temi občutki in na zadnje še skomunicira, da pride do rešitve. 🤝

»Zaradi močnega dduhovnega »bypassa« v zadnjih letih, smo našli 100 načinov, kako se počutiti bolje in ne čutiti teh groznih občutkov«. 🧘‍♀️

Moje mnenje je, da je to edina pot do res dobrih izpolnjujočih odnosov in da je vse ostalo še vedno laganje, ki si ga delamo, da imamo dobre odnose.

To še kako dobro poznam tudi sama. Vendar to poznam šele zdaj. Razliko med tem, da si lažem, da imam dober odnos (ali pa želim, da to postane) oziroma dobre odnose, v ozadju pa je še toliko, kar me muči. Vem, da si tega ni lahko priznati in se spomnim svojih terapij, ko sem si na terapiji lagala, da je v resnici ok, takoj po tem, ko sem izrazila kaj ni.

Razlika med tem, da si želim dobre odnose in se primerjam z večino in da dejansko imam dobre odnose, je ogromna. In res zahteva ogromno poguma in moči.

PRIMER, KO SEM V ZGODBICAH IN NE V OBČUTKIH

Naj sprva povem, da je vsaka zgodbica, četudi resnična, zate škodljiva, ker ti onemogoča, da bi se osvobodila čustvenega bremena, ki ga nosiš od otroštva in dejanj svojih takratnih skrbnikov.

👉 Partner je že tretjič nekaj rekel in tega ni naredil. Jeziš se in sodiš, kakšen je (na glas ali v tiho v sebi). Občutek nemoči in bolečine.
👉 Prijateljica se ti ni prilagodila, kljub temu da je bila tvoja zgodbica, da ima ogromno časa. Držiš jezo in zamero.
👉 Prijateljica je govorila o stvareh, ki so bile naporne, in si jo sodila, da “jamra”.

Vsa ta dejanja ti omogočijo, da se lahko čustveno umakneš in ne odpreš. Vedno lahko izbereš, da srce odpreš, si ranljiva in izraziš najbolj boleče občutke, ali pa greš v sodbe in se počasi umikaš.

Ena pot te bo pripeljala do ljubezni in osvoboditve, druga pa do ponavljanja situacij, jeze, čustvene utrujenosti in nenadnih izpadov na partnerja, otroke in ljudi, ki so v resnici ljubeči do tebe (tam se je namreč varno “izprazniti”).

Vsaka ženska (ali moški), ki je utrujena, jezna in ima izpade, je za to odgovorna popolnoma sama in to govorim iz lastnih izkušenj.

Vsakič, ko se potlačiš (namesto izraziš in se potem jeziš), igraš žrtev in se delaš, da si nemočna ter prelagaš odgovornost na drugega, da bi nekaj spremenil, kar pa je fizično nemogoče doseči. S tem si potrjuješ, da ljubezni/miru ne moreš imeti. 😔

Pogovor o tem, ko si že imela izpad oziroma si se jezila, ni rešitev in ne bo spremenil veliko. To je tako, kot bi se učila plavati na suhem. Vsakič, ko bi šla v vodo, bi vpila in se utapljala, ko pa bi bila ven z vode, bi razglabljala o tem, kako plavati. Situacija bi se ponavljala z drugačnimi primeri.

Rešitev je, da dejansko začneš spreminjati nekaj, ko si že v vodi. Da bi to opisala globlje, kaj in kako bi potrebovala, še kar nekaj časa, zato se tega morda lotim kdaj drugič, ali pa to narediva osebno.

Kar pa lahko napišem, je rešitev, ki se sliši zelo preprosta, ampak je v resnici zelo zahtevna za vse, ki imamo rane:

✨ POGUM – ISKRENOST – RANLJIVOST ✨

To je vse, kar potrebuješ.

Naj bo danes pogum tvoja prioriteta. 💜