KAJ, ČE TI POVEM, DA NE ODLAŠAŠ IN NISI LEN/A?!

KAJ, ČE TI POVEM, DA NE ODLAŠAŠ IN NISI LEN/A?!

ODLAŠANJE IN LENOBA V RESNICI NE OBSTAJATA – TE ZANIMA ZAKAJ IN REŠITEV?

Prepričanje v odlašanje in lenobo. To je samo še en način kontroliranja človeštva, ki mora ubogati in spoštovati pravila, ki jih je postavil nekdo, ki se je odločil biti glaven?!

Absurdno?! Sliši se že, pa vseeno obstaja 80 % (ali več) ljudi, ki živijo po tem principu. Ostale pa smo označili za čudne, ker so se odločili za svoj način življenje, ki ne spada v »normalno življenje«.

Kako veš, da živiš po tem principu?

  • Hodiš v službo, v katero v resnici ne bi, če bi imel/a izbiro
  • Živiš monogamno z enim partnerjem, pa niti ne veš zakaj, ampak se ti zdi to prav, ker vsi delajo tako
  • Greš po principu šolanje, služba, partner, stanovanje (hiša), otrok …
  • Treniraš, ker moraš
  • Se trudiš jesti zdravo, ker moraš

Seveda je zelo težko stopiti ven z vsega tega, ker obstaja strah, da smo sami nesposobni in da potrebujemo vse to, kar »si je nekdo izmislil«, da bi lahko iz nas naredil poslušne delavce, ki morajo biti, da lahko nekdo uživa in pobira vse sadove.

Ali veš, da je za popolno regeneracijo telesa vseh hranil, nujno počakati od 2 do 4 (bolje 4) leta, preden se odločimo za še enega otroka?

Zakaj nam to ni znano in zakaj smo od nekdaj delali otroke »kot po tekočem traku«? Ker potrebujemo delavce. Ni važno, če bodo te delavci po tridesetem letu imeli ogromno težav in bolezni. Še toliko bolje imamo nov poslovni model – farmacijo, ki bo poskrbela za to. Pa smo ubili dve muhi na en mah. Imamo veliko delavcev, ki bodo potrebovali veliko zdravil.

PA DA SE VRNEM NA TEMO ODLAŠANJA IN LENOBE TER ZAKAJ SAMA NE VERJAMEM V TO

Odlašanje in še veliko drugih besed smo si izmislili, da bi se prisilili v stvari, ki jih moramo narediti, ker smo si naložili stvari, ki jih moramo živeti, ker, če jih ne, potem se bo zgodilo nekaj, česar ne želimo. Že sama osnova je zgrešena. Delam nekaj samo zato, ker me je strah, da bi se zgodilo nekaj, česar ne želim. Iz tega se ne more zgoditi nič dobrega in tudi naše življenje ne more biti boljše, ker je osnova postavljena na strahu.

 Za lažje razumevanje bom prispodobo napisala z drevesom:

Skozi celo leto se ukvarjamo z listi na drevesih in odstranjujemo rjave, da drevo ne bi bilo videti tako grdo, namesto da bi se lotili gnojenja zemlje (kar drevo res potrebuje), da bi listi ostali lepi in zeleni ter bi odpadli, ko bi bil čas za to. Drugo leto pa bi ponovno zrasli novi.

KAJ SE DOGAJA Z NAMI?

Ukvarjamo se z nepomembnimi stvarmi (odlašanje, lenobo), namesto da bi se vrnili k bistvu in se vprašali, zakaj je to sploh nastalo? Zakaj sploh čutimo lenobo in odlašamo?

Da odgovorim na to vprašanje, se moram vrniti na začetek. Pri tej zgodbi ne želim, da se kdo zatika v vzgojo in različne načine, ker bi rada samo na primeru pokazala, kje se začne ne poslušanje samega sebe in s tem začetek trpljenja, ko delam nekaj, kar moram in ne nekaj, kar želim.

Primer z otrokom

Rodi se otrok, ki ga starši in družba počasi začnejo oblikovati. Postavljen je v sistem, kjer se mora obnašati točno, tako kot je sprejemljivo, tudi če čuti veselje, jezo in druge stvari, ki jih doživlja. Če ne naredi, tako kot je »prav za nekoga drugega«, ne dobi ljubezni, je izločen ali kaznovan. Tukaj se začne rojevati strah pred drugačnostjo. Ko otrok sedi za mizo in je prisiljen, da poje hrano, ki je pripravljena, čuti, da se želi veseliti in skakati od veselja, saj mu to narekuje srce, ampak mora sedeti za mizo in ta trenutek pojesti vse, ker je tako prav?! Če bi tega otroka na dnevni bazi pustili, da naredi, kot mu narekuje srce, ter ga pri tem samo usmerjali, bi sam začutil lakoto in pojedel hrano, ki mu je dana. Saj ima vsak svoje vodstvo in v tem vodstvu je tudi to, da želimo jesti in biti zdravi.

Ena zenska drugi zenski podarja darilo

»Če se samo prepustimo in zaupamo, nam bo življenje preko misli, situacij in ljudi poslalo točno to, kar potrebujemo, da smo najbolj srečni in pomirjeni tisti trenutek«

Če si želim biti postavna ali bogata in je to moja srčna želja, me bo življenje pripeljalo do tega po najlažji in najboljši možni poti, če se samo sprostim in zaupam. Zaupam toliko, da delam korake, ki se zdijo nelogični, ampak dobri.

Vendar zaradi strahu in nezaupanja, da bo otrok lačen (strah pred izgubo otroka – kontrola), želimo kontrolirati, kaj počne in kdaj počne, saj menimo, da mi najbolje vemo, kaj je za našega otroka najbolje. V resnici otrok ni naš, ampak je sam svoj. Bitje, ki ima svoje vodstvo tako kot mi in ga bo, če mu le dopustimo, peljalo po najboljši možni poti, ki mu bo dala samo izpolnitev in veselje. Seveda tudi padce in bolečine, vendar je to del procesa, skozi katerega gremo vsi.

Ravno iz tega se rodi to odlašanje in lenoba.

Ko na dnevni bazi non stop delujem proti sebe in poslušam druge, kot sem jih v otroštvu, se mi vsaka stvar zdi muka in ob tem čutim trpljenje.

Predstavljajte si bolj absurden primer. Na dnevni bazi imate ob sebi človeka, ki vam govori. Vstani iz postelje, odpri okno, umij si zobe, naredi zajtrk, pojdi v trgovino, naredi to, naredi tisto … Če se vsaj malo lahko postavite v položaj, ko vam nekdo non stop govori, kaj morate, se vam je odprl močan odpor in jeza, ki bi najraje zakričali: PUSTI ME PRI MIRUUUU!!

Točno to se dogaja na dnevni bazi, ampak na malo manj absurdni ravni, ravno toliko sprejemljivi, da to lahko vzdržujemo. Če ne štejem izpadov, ki jih imamo vsake toliko, ko imamo vsega dovolj. Če smo na dnevni bazi neprestano na robu, kako naj karkoli sploh bo veselje in zabava. Večina stvari je muka, ampak jih delam, ker je prav in ker v sebi res želim. Ampak te želje in veselja niti ne začutim, ker je v mojih mislih še toliko drugih stvari, ki pa so muka v mojem življenju.

REŠITEV!

Ko vsak dan poslušamo svoj notranji jaz in kaj si želi, se življenje začne spreminjati. Kako in kje začeti?

Seveda ne moremo jutri spremeniti vsega, kar smo delali 30 let. Vseeno pa to lahko začnemo spreminjati in že s prvo spremembo bo počutje boljše, motivacija pa večja. Začnem tako, da vsak dan najdem en trenutek, ko si postavim enega izmed vprašanj:

  • Kaj bi počel/a, če bi, lahko karkoli?
  • Kaj bi oseba, ki se ima rada počela ta trenutek?
  • Kaj bi me razveselilo v tem trenutku?

Začnemo s takimi stvarmi in pridemo do tega, da se naučimo čutiti, kaj sploh pomeni dobro počutje in kdaj nam telo (s pomočjo občutkov) govori, da je to prava pot ZA NAS. Kmalu čutimo kaj je za nas JA in kaj je za nas NE. Lažje rečemo ne, stvarem, ki niso za nas, tudi če bi naša glava rekla, da je to logično in zagotovo prava pot. Če srce pravi ne, potem je ne. Tudi, če je v igri veliko denarja 😉.

KAJ PRIDOBIM?

Po nekem času se začne dogajati to, da trening ni več muka, ampak zabava, da zdravo prehranjevanje ni muka, ampak logičen korak. Da delo ni muka, ampak navdušenje. Strah počasi izginja in ga zamenjuje zaupanje. Ne rečem, da boste do tega prišli v enem mesecu. Garantiram pa to, da se vaše življenje lahko spremeni že v enem mesecu, ko začnete prakticirati zgornja vprašanja. Drugo bo sledilo …

ZAKLJUČEK

Ko po družbenih omrežjih in v vsakdanjem življenju gledam to trpljenje, ki smo si ga ustvarili, si res želim, da bi ljudje začeli poslušati samo sebe in svoje srce. Še vedno delujemo po principu, da potrebujemo zunanje motivatorje, da vstanemo eno uro prej, da gremo trenirat, da naredimo to, kar moramo in tako dalje. To vse je še vedno stara energija na ravni trpljenja, strahu in deluje po prepričanju: »Zato, da mi bo v življenju enkrat lepo, moram zdaj trpeti«. Da ne uporabim kakšne grše besede, bom samo rekla, kako zelo zgrešeno je to.

Trpim, da bom enkrat lahko uživala. Še koga to spominja na Jezusa? Še ena izmed stvari, ki jo je prilagodila cerkev, da z nami lahko manipulira in nas dela nesrečne. Nesrečni ljudje, ki trpijo in so brez lastnega mnenja, so lahke tarče.

Če želimo dvigniti vibracijo zemlje in zaživeti v lepšem svetu, za katerega večina še vedno ne ve, da obstaja, rabimo živeti drugače. Tako, da začnemo zaupati sebi in poslušamo svoje srce, ki nas bo vodilo po najboljši, najlažji, najbolj zabavni poti, ki pa seveda ima ovire, ampak jih brez težave preskočimo ali obijemo. Kar naenkrat to niso več ovire, ampak dogodivščina. Pa ne dogodivščina v katero smo se prepričali z glavo in v sebi še vedno nosi trpljenje (ta ovira mi je veliko dala, zato sem jo potrebovala in je bila dobra zame, čeprav tega v srcu ne čutim). Dogodivščina v smislu srca, da res začutim izziv, ki ga sprejmem in v njem uživam.

Če ti je ta članek vsaj malo odprl oči, ga, podeli še z drugimi in jim daj priložnost, da stopijo proti lepšemu življenju brez muke in trpljenja!


Te zanima tudi članek: Ali je moj hobi res lahko moje delo?


Za pogovor in vse nasvete, sem na voljo TUKAJ!  👈

Z LJUBEZNIJO
SANDRA ♥


Sandra Mestek

Če ti je bil članek všeč, ga podeli še z drugimi 😉

Sandra Mestek

Bioterapevtka, AFP osebna trenerka, AkroJoga učiteljica in Prehranska navdušenka Admin > Users > Your Profile > Biographical Info page."

Dodaj odgovor